Naš fantek že od 12. meseca pridno uri svoje korake, mami in oči pa ga večinoma spodbujava, loviva, pobirava, čakava … Bil je skrajni čas, da se malo bolj resno spotiva tudi midva. Nahrbtnik je bil pripravljen in dobili smo vabilo.

Ali je možno, da zadovoljstvo z lastnim telesom sploh nima nobene veze s tem, kako si videti, ampak gre samo za to, ali si svoje telo, kakršno pač v nekem življenjskem obdobju je, zmožen sprejeti in ljubiti z vsemi "grdimi deli" vred?

Življenje je dokaj preprosta matematika, le ljudje se pogosto obnašamo precej neumno. Že Einstein je zelo lepo razložil, da ni večje neumnosti človeka od te, da pričakuje drugačne rezultate ob tem, ko ne želi ničesar spremeniti.

Čeprav se imam za precej stabilno in prisebno osebo, me tale vihar okrog koronavirusa močno premetava. Pa čeprav poskušam sprejeti, da je v takšni situaciji to povsem normalno. In da nisem sama v tem neurju.

Za novoletne zaobljube ne obstaja čarobna paličica. In ko obrnemo koledar na 1. januar, se ne bo samo od sebe prav nič čudežno zgodilo. Nič ne bo drugače kakor je bilo en dan prej, če nismo za zaobljube pripravljeni prav nič narediti.

Z današnjim blogom te želim spomniti, da je se je po svoji poti dobro premikati naprej in ne nazaj. Ker naprej je bolje, lažje in lepše. In prvi korak na tej poti naprej je, da daš tudi sebe na osebni in družinski urnik.

V mojem primeru se je pot navzdol začela po porodu. Bila sem neprespana in utrujena, z mislimi, da lahko vse sama, da zmorem in moram vse sama pa sem kurila že tako oslabljeno telo.

Ko sem se noč in dan sekirala, sem trebuh večino časa in pretirano vlekla navznoter. Ker mi je bilo enostavno nerodno, da sem taka športnica in imam trebuh.

Nacionalna agencija za javno zdravje poroča, da število izdanih receptov skozi leta ves čas narašča. Živimo torej dlje, toda smo vse bolj bolni.

Mamica me sprašuje, kaj delam v času porodniške, da pridem nazaj v predporodno formo. Tole bo spet en zapis, ki vam ne bo všeč. ;)