Življenje je dokaj preprosta matematika, le ljudje se pogosto obnašamo precej neumno. Že Einstein je zelo lepo razložil, da ni večje neumnosti človeka od te, da pričakuje drugačne rezultate ob tem, ko ne želi ničesar spremeniti.

Čeprav se imam za precej stabilno in prisebno osebo, me tale vihar okrog koronavirusa močno premetava. Pa čeprav poskušam sprejeti, da je v takšni situaciji to povsem normalno. In da nisem sama v tem neurju.

Za novoletne zaobljube ne obstaja čarobna paličica. In ko obrnemo koledar na 1. januar, se ne bo samo od sebe prav nič čudežno zgodilo. Nič ne bo drugače kakor je bilo en dan prej, če nismo za zaobljube pripravljeni prav nič narediti.

Z današnjim blogom te želim spomniti, da je se je po svoji poti dobro premikati naprej in ne nazaj. Ker naprej je bolje, lažje in lepše. In prvi korak na tej poti naprej je, da daš tudi sebe na osebni in družinski urnik.

V mojem primeru se je pot navzdol začela po porodu. Bila sem neprespana in utrujena, z mislimi, da lahko vse sama, da zmorem in moram vse sama pa sem kurila že tako oslabljeno telo.

Ko sem se noč in dan sekirala, sem trebuh večino časa in pretirano vlekla navznoter. Ker mi je bilo enostavno nerodno, da sem taka športnica in imam trebuh.

Nacionalna agencija za javno zdravje poroča, da število izdanih receptov skozi leta ves čas narašča. Živimo torej dlje, toda smo vse bolj bolni.

Mamica me sprašuje, kaj delam v času porodniške, da pridem nazaj v predporodno formo. Tole bo spet en zapis, ki vam ne bo všeč. ;)

Vsak dan se trudim, da bi svojima sinovoma dal toliko energije, ljubezni in pozornosti, kot sem je sam dobil od svojega očeta.

Če namreč mama v službi sedi po osem ur, je neizmerno vesela, da lahko dvakrat tedensko pride v baletno dvorano, kjer se ne le napleše in dobro razgiba, temveč dela tudi na moči in raztegljivosti.