Vsi štirje otroci so vegetarijanci

Pogovarjali smo se z Jasmino Kozina Praprotnik - antropologinjo, strastno tekačico, avtorico knjige Bela dama, ženo tekaškega trenerja Urbana Praprotnika in mamo štirih otrok, ki se doma prehranjujejo vegansko, v vrtcu in šoli pa vegetarijansko.

 

Jasmina, kdaj si postala veganka in zakaj?

Ko sem spoznala Urbana, sem bila vegetarijanka. Urban me je kot športnik s celo dušo in telesom v skrbi za moje zdravje začel pregovarjati, naj začnem jesti meso. Rekla sem mu, naj me utemeljeno prepriča, da je to neizogibno. Takrat se je študijsko potopil v to, kaj o tem pravi znanost in bolj ko se je poglabljal, bolj je milil svoje prepričanje. Vse do tega, da je na koncu rekel, da mesa res ne potrebujemo in da predlaga celo to, da vsaj začasno in poskusno opustiva tudi vse mlečne izdelke, saj ne potrebujeva niti tega. Tako sva z lahkoto prenehala z vsem živalskim in v tem še vedno zelo uživava. 

Torej si bila veganka tudi med nosečnostmi? Si morda imela kakšne dvome - da morda veganska prehrana razvijajočemu plodu ne da dovolj hranil?

Veganka sem zato, ker sem prepričana, da je to najboljša možna izbira, saj skrbno izbrana in premišljena rastlinska hrana nudi telesu skoraj vse in marsičesa še neskončno več, kot ga ponuja hrana vsejedcev. Skoraj vse sem rekla le zaradi vitamina B12, ki pa ga z lahkoto dodajam. Ker tudi otrokom želim vse najboljše, sem seveda jedla rastlinsko tudi skozi vse štiri nosečnosti.

In kako so ljudje okrog tebe sprejeli to, da si bila veganska nosečnica? Ginekolog, sorodniki in prijatelji?

O tem govorim le s tistimi, ki jih to zanima. Svojega stališča ne želim vsiljevati, saj sem se tega utrudila že davno nazaj (mesu sem se odrekla pred 30 leti, pri 12 letih). Vse, kar upam, je, da z zgledom pokažem, da se da tudi tako in da taka odločitev prinese s seboj ogromno koristi. Če koga ta tema zanima, pa rada spregovorim tudi o etičnem in okoljskem vidiku takega prehranjevanja, ki sta pri moji odločitvi enako pomembna kot prehrambeni vidik.

Nekateri se še vedno čudijo, redki se malo ponorčujejo, večinoma pa spoštujejo našo odločitev. Zdravniki pa … kaj očitati nekomu, ki je zdrav kot riba?

Sklepam, da se tudi vajini otroci prehranjejejo vegansko? Že od rojstva naprej?
15-letna Tajda, 5-letna Sofija in 1-letni Julij so vegetarijanci, saj v vrtcu in šoli dobivajo tudi mlečne izdelke, medtem ko se doma prehranjujejo vegansko, saj mlečnih izdelkov doma preprosto nimamo. Najbolj strikten je naš sedemletni Oskar, ki zavrača vse mlečno in mu je bilo, kot pravi, hudo, ko je moral v šoli jesti »kravje« izdelke. To smo ravno pred kratkim po posvetu z njegovo zdravnico uredili tako, da ima sedaj tudi v šoli brezmlečno prehrano. Mesa torej noben otrok ne je, prav vsi pa so bili dojeni 15 mesecev.

Ali se otroci kdaj zmrdujejo nad vegansko prehrano in vama staršema očitajo, zakaj vaša družina ne je "normalne" hrane kot večina ostalih otrok?

»Normalna hrana« je res preširok pojem, da bi se ga oklepali. Kot družina se veliko gibljemo v naravi in ker se vmes ne mašimo z sladkarijami, so potem otroci lačni. In ko se usedemo za mizo, jih je res lepo gledati, kako jim tekne veganska hrana. Kaj bi nama lahko očitali? Vedno se potrudim, da je hrana tudi okusna in vabljiva.

Kako sta z možem otrokom razložila vajino odločitev za veganstvo?

To je prišlo spontano, ko smo gledali živali in se spraševali, ali je prav, da jih človek ubija, da mladičkom krade mleko, da jih ima zaprte v zaporu …

Kaj pa prehrana v vrtcu in šoli, o kateri se trenutno veliko govori. Kako ste to uredili?

V šoli in vrtcu otroci dobijo in jedo tudi mlečne izdelke, kar mi sicer ni najbolj všeč. A se mi zdi prav, da otroci sprejmejo tudi dejstvo, da jim mlečne izdelke nekdo ponuja v dobri veri, da to potrebujejo, in da znajo to trenutno tudi sprejeti. Seveda z upanjem, da se bo tudi to nekoč spremenilo.

Kaj pa rojstni dnevi in pikniki - kako ste se kot družina pripravili na to, da se otroci tudi na takšnih dogodkih še vedno prehranjujejo vegansko?

Večinoma se ljudje prilagodijo našim željam. Če se ne, pa imam kaj dobrega in zdravega kar s sabo in iz tega poskušam ne delati velike reči. Če pa kakšen otrok želi poskusiti, kar miza ponuja, mu to vedno dovoliva, saj je to del naravne radovednosti. Čeprav izgleda, kot da so že sedaj vsi trdno prepričani v svoj odnos do živali in njihovega izkoriščanja, se bodo, ko bodo večji, namreč sami odločili, kako se želijo prehranjevati. Glede na okoliščine in družbo, v kateri se bodo znašli, se bodo morda ponovno izprašali in si o tem izoblikovali novo stališče. Upava, da bodo njihove vrednote podobne najinim, sva pa seveda že sedaj pripravljena na to, da morda tudi ne bodo.

Biti veganska mama - kaj je najtežje in kaj ti je pri tem izzivu najbolj pomagalo?

Sploh ni težko! Morda je še najtežje to, ker neuspešno prepričujem ljudi, ki me o tem sprašujejo. Vakemu povem, da s primerno organizacijo, vnaprejšnjim načrtovanjem, spretnostjo in ustvarjalnostjo ne samo, da ni niti malo težko, ampak je v resnici tudi strašansko izpolnjujoče. Pa me večinoma še naprej nejeverno gledajo. In to me najbolj utruja.

Kaj mi pomaga pri kuhanju veganske prehrane za vso družino? To, da sem radovedna ter da me hrana, njen vpliv na naše zdravje, njeni okusi, nove kombinacije, barve in vse kar še sodi zraven, zelo zanimajo in da na skrb za svojo družino gledam kot na privilegij ter se ga lotevam z veseljem in hvaležnostjo.

Bi nam lahko zaupala vaš današnji družinski veganski jedilnik?

Danes zjutraj smo jedli proseno kašo, v kateri so bila zmleta sezamova semena in malo kokosove maščobe, na katero sem polila zmiksana sveža domača jabolka.

Ko bom šla po otroke v vrtec in šolo, bom s sabo vzela domače breskvice in indijske oreščke, ki jih bomo pomalicali nekje zunaj.

Večerjali pa bomo čičerikino juho, ki jo otroci obožujejo, lečine testenine, zabeljene s čemaževim pestom in oljčnim oljem, ter radič z avokadom. Za sladico pa sem iz sadja, ki ga je bilo na našem vrtu to poletje v izobilju, že naredila domače sadne lučke.

In še za konec - kaj bi svetovala vsem staršem na Ringaraja.net, ki se z veganstvom šele spogledujejo?

Hrana je tako zelo pomembna, da odločitve o tem, kaj bomo jedli, ne prepuščajmo slučajem. Poskusimo različne stvari, opazujmo, kaj raste v bližnjem gozdu, kako sestavine vplivajo na nas, pomislimo pa tudi na to, ali je prav, da smo sokrivi trpljenja, če ga pa res ne bi bilo treba. Pri tem pa moramo paziti, da je tudi rastlinska hrana pestra in kakovostna.