Težave z debelostjo - otroke naučimo jesti

Otroci se med odraščanjem razlikujejo po marsičem, med te osnovne razlike pa spadata tudi potreba po hrani in občutek lakote, ki sta pri vsakem otroku drugačna.

 

Pred in po …

Plod med razvojem v maternici prejme vse potrebne snovi skozi krvni obtok, ki je del materinega krvnega obtoka. Po rojstvu postane otrok samostojna enota; posledica tega svojevrstnega šoka je otrokova raba vseh čutil in instinktov, ki mu jih je med evolucijo podarila narava. Med najpomembnejšimi sta občutek lakote in potreba po hrani. Lačen otrok joka, ker občutek lakote v njem vzbuja nelagodje. Novorojenček s pošiljanjem signalov, ki so bolj ali manj refleksni, jasno daje vedeti, kaj potrebuje.

Seveda v prvih dneh življenja ne potrebuje veliko hrane; zadostuje mu že majhna količina tekočine in mleka ali kolostruma, ki je predhodnik materinega mleka. Po približno mesecu dni se dojenček že zelo dobro sporazumeva z materjo. Takrat se začne proces intenzivne rasti in razvoja, s tem pa je večja tudi dojenčkova potreba po hrani. Ta proces je najintenzivnejši v prvih treh mesecih. Odveč je pripomniti, kako pomembna je vloga matere v tem najzgodnejšem obdobju, saj mati predstavlja celoten otrokov svet ter povezavo med njim in zunanjim svetom.

Začne se učenje

Občutek lakote naj bi bil prirojen, toda zavesti in potrebe po hranjenju se naučimo. Otrok se uči, kako in kdaj naj zahteva hrano. Hranjenje v ustreznih časovnih razmikih je nadvse pomembno, saj doseže, da otrokov organizem deluje pravilno ter prispeva k uskladitvi otrokovih želja in potreb s prebavo. Z rednim ponavljanjem zaporedja dogodkov se pri otroku oblikuje poseben odnos do hranjenja in jedi.

Občutek ugodja in/ali neugodja, ki ga otrok doživlja na osnovi tega, kako je dobival hrano, je eden od glavnih dejavnikov, ki določajo nadaljnjo željo po hrani. Otroku je treba dovoliti, da zavrne hrano (bodisi z odvračanjem glave bodisi s tem, da jo izpljune), nikakor pa ga ne gre siliti, naj poje, kar zavrača. To je zanesljiva pot, da bo otrok dejavno sodeloval pri izbiranju hrane, kar je prvi korak k razvoju pravilnega odnosa do hrane in občutka lakote.

Hrana kot sporazumevanje

Otroku je treba tudi dovoliti navdušenje nad posameznimi jedmi in živili, a tudi to, da jih pogosto zahteva in v njih uživa. To je navadno najopazneje ob koncu drugega leta starosti, ko otrok postaja samostojen in je že zmožen jesti z rokami in žlico brez tuje pomoči. Otroci se med prvim in tretjim letom starosti osamosvajajo na številnih področjih, toda uživanje hrane ima na začetku tega osamosvajanja prednost in je svojevrstna oblika sporazumevanja.

Motnje

Moten odnos med starši in otrokom pogosto povzroči motnje v prehranjevanju, kar pomeni, da otrok jé premalo ali preveč. Vsekakor sta zdravstveno stanje in otrokov status glavna dejavnika, s katerima je povezano sprejemanje/zavračanje hrane. Otrok, ki je pogosto prehlajen, ki ga mučijo prebavne težave in vnetja ali pa je nenehno utrujen, ima navadno zmanjšan ték, kar lahko pripelje do nenehnega boja z nedohranjenostjo. V takšnih primerih je treba ob pomoči zdravnika pediatra prepoznati osnovni vzrok, nato pa uvesti pravilno prehrano, ki je skladna z otrokovimi potrebami in zmožnostmi njegove prebave.

Od 1300 do 1800 kalorij

Najpomembnejša vloga hrane v tem obdobju je zagotavljanje snovi za rast in razvoj ter zadovoljevanje potreb po energiji. Otrok veliko bolj potrebuje hrano za izgradnjo in ustvarjanje novih celic kot ljudje v poznejših življenjskih obdobjih. Otroci do tretjega leta potrebujejo približno 1300 kcal na dan, med četrtim in šestim letom pa njihova potreba po energiji znaša kar 1800 kcal na dan. To je veliko – in na to ne gre pozabiti. Samo za primerjavo: če naj zdrava odrasla oseba zadovolji svoje dnevne potrebe po energiji, potrebuje približno 1200 kcal na dan. Dnevne potrebe se zelo razlikujejo od otroka do otroka, njihovo zadovoljevanje pa najbolje nadziramo z rednim spremljanjem pridobivanja telesne teže pri otroku.

Beljakovine so osnovne

Beljakovine ali proteini so osnovna prehranska snov za gradnjo celic, ustvarjanje encimov za presnovno delo in izločanje hormonov. Z vsakodnevno prehrano je treba zagotoviti vnos esencialnih aminokislin (organizem jih ne ustvarja sam) in neesencialnih aminokislin (te nastajajo v organizmu). Optimalna količina beljakovin naj bi znašala od 13 do 15 odstotkov celotnega energetskega vnosa.

Poudarek na ogljikovih hidratih

Osnovni in najpomembnejši vir energetskih snovi so ogljikovi hidrati. Poleg energije hrana iz sestavljenih ogljikovih hidratov oskrbuje organizem z različnimi vitamini iz skupine B in minerali. Idealno naj bi ogljikovi hidrati v otroški dobi predstavljali od 55 do 70 odstotkov celotnega energetskega vnosa. Toda pri tem velja biti pozoren, saj se je treba karseda izogibati enostavnim sladkorjem, saj ti ustvarjajo razmere za nastanek zobne gnilobe ter vplivajo na povečanje telesne teže in ustvarjanje novih maščobnih celic. Kolikor maščobnih celic se ustvari do petega leta starosti, toliko jih imamo vse življenje. Poznejše povečanje maščobnega tkiva je posledica povečanja volumna obstoječih maščobnih celic, ne pa nastanka novih.

Pozorno pri maščobah

Maščoba je velik vir energije, čeprav ne primaren tako kot ogljikovi hidrati, saj se energija iz maščobe sprošča počasneje. V maščobi so spravljene energetske rezerve organizma. V vsakdanji prehrani si zaslužijo prednost nenasičene maščobe (50 % celotnega vnosa maščobe), ki se lažje prebavljajo ter ne obremenjujejo žolča in črevesja. Za pravilen razvoj otrokovega organizma in pravilno sintezo steroidnih hormonov je potreben tudi holesterol, ki je gradbena snov različnih bioloških struktur. Dnevna potreba po energiji iz maščobe v otroški dobi predstavlja približno 25 do 30 odstotkov celotne dnevne energetske potrebe.

Vir: Viva.si