BLOG: Iskanje zdravega odnosa do hrane

Zakaj hudiča imaš toliko težav okrog te hrane in kaj pravzaprav sploh hočeš - zase in za svoji hčerki?!

 

Kot mami devet- in skoraj petletnice mi je že kristalno jasno, da vse prehranske "finte" hčera izvirajo iz mojih nerazrešenih težav s prehrano. Če namreč en del mene "ne komplicira" in hoče biti v odnosu do družinskega jedilnika povsem sproščen in spontan (takrat pač jemo, kar nam v tistem trenutku zapaše), se tisti drugi del mene že nevarno približuje ortoreksiji. To je tista psihična motnja, ko se za vsak izdelek sprašuješ, kaj vsebuje in ali je to res modro jesti, da bomo dobili vsa potrebna hranila in se predvsem uspeli izogniti vsem strupom, ki mrglijo v sodobni prehrani. 

Tako kot pri vseh življenjskih rečeh in družinskih vrednotah moji hčerki seveda pridno sodelujeta s svojo mamo. Si enkrat zaželita vse sladkarije tega sveta in se zmrdujeta nad ogabnim zdravim kosilom. Drugič mi sami rečeta, da ne bosta več jedli sladkorja in kako je prosena kaša najboljša večerja na svetu.

Priznam, ko gresta v takšne skrajnosti, se vedno znova zaustavim in že stotič odločim, da sedaj je pa res že skrajni čas, da se mama glede prehrane vzame v roke. Zakaj hudiča imaš toliko težav okrog te hrane in kaj pravzaprav sploh hočeš - zase in za svoji hčerki?!

Tako vedno znova ugotavljam, da so to zares težka vprašanja. Takole na hitro mi je sicer vse jasno - hočem, da naša družina uživa čim bolj zdravo hrano: ekološko, lokalno, pridelano in skuhano z ljubeznijo. Zakaj imamo potem v kuhinjskih predalih še vedno prehranske izdelke, ki ne sledijo tej želji? Kaj se dogaja in koga v resnici vlečem za nos?

Pravzaprav gre za isti proces kot s tistim "Od jutri naprej začnem telovaditi, ker vem, da je telovadba dobra za moje zdravje." Zakaj si nekaj želimo in vemo, da je to zares dobro za nas, toda se še vedno nikamor ne premaknemo in kot kure čepimo sredi starih, škodljivih navad in razvad? Ker si tega zares ne želimo, ker nimamo dovolj volje, ker je enostavno to težja pot in je lažje zaviti po stari, poznani poti?

Ja, vse to leži za tem, da moji hčerki po mojem prepričanju še vedno pojesta preveč sladkarij in nezdravih prehranskih izdelkov. Seveda jima sedaj ne morem "težiti", saj sem za nastalo stanje povsem odgovorna jaz. Uf, pa naj še kdo reče, da je starševstvo lahka naloga.

Kaj mi torej kot odgovorni mami preostane? Sama sem se kot Familylabovka odločila, da tudi tokrat stavim na resnico in odkrit pogovor s hčerkama. Tako sem jima priznala, da imam sama težave s prehrano. Da mi ne uspe vedno slediti temu, kar si globoko v sebi zares želim glede našega družinskega prehranjevanja. Da ju razumem, da sta verjetno kdaj zmedeni in da ne vesta točno, kakšna je "pravilna" prehrana v naši družini. Da z veseljem skupaj z njima raziskujem svet prehrane in vpliv hrane na zdravje. Da se zavedam, da odgovoren odnos do prehrane ni le pot užitka, temveč tudi zavestnega odpovedovanja, kar meni še vedno ne gre najbolje od rok. Da se torej z veseljem skupaj z njima učim samokontrole in privzgajanja novih prehranskih navad. In da zelo uživam, ko kot družina skupaj sedimo za mizo in sproščeno uživamo v zdravi hrani. Ko se skupaj smejemo in glasno žvečimo, pa kdaj tudi rignemo, če je hrana tako dobra, da jemo preveč hitro. 

Ker si želim, da nas hrana združuje, ne pa ločuje v sovražne tabore. Pa čeprav imamo vsi družinski člani različne prehranske okuse, ritme, želje in težave.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.