BLOG: Dober tek

Zanimivo, da tudi učenje preko zgleda v šolski jedilnici odpove. Tudi naravna radovednost se v šolski jedilnici očitno potuhne. In tako so otroci v vsem obilju hrane v šoli pogosto lačni ter temu primerno zdelani in nerazpoloženi.

 

"Ne, ne, tole pa ne bo šlo. Kar lepo nazaj za mizico, pa pojej še dve žlici," slišim kolegico v podaljšanem bivanju drugošolcev. Hkrati se mi v vidnem polju prikaže obrazek poln gnusa.

"A je res tako grozno zanič?" le vprašam, ko se moje oči srečajo z Lejinimi.

"Zelo," neizpodbitno in gotovo.

Oziram se po jedilnici in preverjam, kakšno je splošno mnenje o telečji obari in žgancih na naših krožnikih. Meni se zdi odlično, še posebno, če pomislim, da sem v šolski jedilnici oz. menzi in da jem hrano za nekaj evrov. Debata s kolegi in kolegicami, ki so danes in večino ostalih dni v jedilnici, da podoben rezultat. Večini se zdi okusno, še tisti, ki v varianti a la card ne bi naročili obare, pa pravijo, da je izvrstno glede na ceno, pa toplo kosilo ipd. Kolegica še prida, da je zadnje čase vsa govedina in teletina bio, odkar je vodji prehrane uspelo nekako uskladiti ceno z dobaviteljem. Pa se počutimo že kar malo nobel.

Otroci imajo nedvomno drugačno logiko. Mnogi vzamejo izredno majhne porcije, posebej tisti z razredne stopnje, ki jedo pod budnimi očmi učiteljic, ki so še vedno na misiji, "da bodo mali vsaj nekaj pojedli". One vedo, da bodo mnogi otroci  v šoli do 16. ali 17. ure in da jih veliko doma ne bo dobilo še enega kuhanega obroka. Čaka jih še domača naloga in če višja sila da, še kakšna urica na igrišču. Kako je z lačnimi otroki, pa vsi učitelji vemo. Poznamo tudi mnenje staršev, ki variira od "pripravite jih, da bodo vsaj nekaj pojedli" in "če plačamo, naj tudi jejo" do "nikakor jih ne silite".

Vsi vemo, da so topli, kuhani obroki v naših šolah podvrženi izračunavanju hranilnih vrednosti, kar je neizpodbitna prednost našega šolskega sistema. A kadar iz kuhinje pride vonj po pizzi in preplavi vsaj pol šole, to nedvomno pomeni, da bo odpadne hrane tisti dan bore malo. Otroci namreč ne jedo, ker je jesti koristno, tudi zato ne, ker je hrana kvalitetna. Jedo, če so lačni in predvsem, če je in ko je dobro. Tudi socialno-ekonomski status za otroke ni kakšen poseben razlog. Tudi otroci, za katere vemo, da imajo kosila subvencionirana, se pri hrani pogosto vedejo ravno tako, kot vsi ostali. Kar je po svoje v redu in prav, saj smo demokratična družba.

Pa vendar mi ne da miru misel, koliko je otrok kot npr. Aljaž, ki je večino dni v šoli preprosto lačen. Njegov izbor hrane kaže resno nagnjenje "na belo". Bel kruh, beli makaroni, krompir. Od klorofila v zelenjavi ga bolijo oči, pisani so lahko samo bonboni, juha pa nikakor ne. Tudi meso je razen hrenovk trdo in čudno izgleda ali ga pa je potrebno obirati, zato tudi kura pride v poštev le v obliki ocvrtega fileja. Da o ribah raje ne bi. Ko staršem na govorilnih urah predstavim naš sum, da je za otrokovo nerazpoloženost mogoče kriva lakota, naletim na bolj ali manj obupan odziv: "Saj je tudi doma tako. Na prste ene roke lahko preštejem, kaj je in v glavnem je vse katastrofa." In dodajo: "Upali smo, da vam bo vsaj v šoli uspelo vanj spraviti kaj koristnega."

Težko bo. Včasih je res videti, da danes hrana za otroke ni več naravni vir energije oz. tisto, kar poješ, ko si lačen in kar ti da možnost zdravja. Tudi bio jabolka iz lokalne kmetije niso razgrabljena. Več se poje ananasa. Seveda šolska hrana ni vrhunec kakovosti, pa vendar je še vedno boljša kot nič ali "džank", ki si ga mnogi učenci predmetne stopnje kupiijo v trgovini po pouku. Jasno je tudi, da se vse zavzemanje strokovnjakov in staršev za kakovostno hrano pogosto konča v šolskih jedilnicah. In da učiteljice same ne bodo naredile revolucije. Zanimivo, da tudi učenje preko zgleda v šolski jedilnici odpove. Ko otroci vidijo učiteljice jesti in pojesti to "čudno hrano", se prej čudijo, da res spravimo vase rdeče zelje in smo še vedno žive, kot da bi se pustili prepričati, da vsaj poskusijo. Mnogi otroci jedo preprosto le tisto, kar je dobro, kar poznajo in kar jim je všeč, ne glede na prehranske smernice in kakovost hrane. Tudi naravna radovednost se v šolski jedilnici očitno potuhne. In tako so otroci v vsem obilju hrane v šoli pogosto lačni ter temu primerno zdelani in nerazpoloženi.

Tako včasih pomislim, kakšno srečo imajo otroci, za katere hrana ni posebna tema. Otroci, ki jedo, ko so lačni in tisto, kar pač je na voljo. Če je ob kruhu z namazom korenček, pa pač korenček. Ali papriko in špinačo. Ali sendvič z domačim kruhom in klobaso v koči na planinskem izletu in joto na smučanju. Pojedo zelje ali golaž in gredo naprej po svojih opravkih. Toliko, da niso lačni in da lahko svobodno živijo in počnejo, kar otroci pač počnejo. Se igrajo, govorijo, se učijo, pa tudi jezijo odrasle. Kakor kdo in kakor kdaj. Ali pa je vse omenjeno le stvar karakterja, morda vzgoje, ne vem. Morda pa le stvar otroštva in mladosti ter se izbor jedi s številom let premo sorazmerno veča.

Jutri bo bučna juha in paprikaš s pirinimi svaljki. Najverjetneje tudi z dodatkom "A res moram?"

Darja Barborič Vesel je magistra socialne pedagogike, zaposlena kot svetovalna delavka v osnovni šoli, sicer pa tudi dolgoletna Familylabova sodelavka in mama treh hčera. Več o njej lahko preberete tukaj.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.