Stare Ane Marie ni več, rodila se je MamaMaria!

MamaMaria ima 20 kilogramov manj, kot jih je s seboj (brez dojenčka) nosila Ana Maria, ki se je spremenila tudi navznoter.

 

Tokrat smo se o nosečnosti, porodu, porodniškem dopustu, materinstvu in vsemu, kar paše k dojenčku, pogovarjali z voditeljico, moderatorko, stand up komedijantko, igralko, pevko ... in ponosno mamo 16-mesečnega Leva - Ano Mario Mitič, ki svoje materinske izkušnje deli z drugimi mamicami na svojem blogu Mamamaria.si.

Ana Maria, greva kar lepo po vrsti: Kako si doživljala nosečnost in ali si morda imela kakšne nosečniške težave?

Imela sem lepo nosečnost, brez zapletov. Čeprav je bil ves čas prisoten nek strah, da ne bi slučajno bilo kaj narobe. No, zdaj vem, da je bil ta strah le blaga priprava na ves stres materinstva.

Ves čas nosečnosti sem obiskovala vadbo Gyrotonic®, zaradi katere sem tako gladko rodila, v to sem globoko prepričana. Med nosečnostjo sem odkrila tudi Mamino vadbo, ki mi je v bazenu oziroma vodi olajšala marsikatero nosečniško bolečino.

PREBERITE TUDI: Kot majhna deklica sem se potapljala v domači kadi

Porod je torej potekal gladko. Nam lahko na kratko zaupaš svojo porodno zgodbo?

Po navadi prvorojenci radi malo počakajo in pogosto mamice potrpežljivo štejejo dneve čez rok predvidenega datuma poroda. Toda mene je Lev presenetil en teden prej, in sicer mi je v zgodnjih jutranjih urah odtekla voda. Zato sem se seveda takoj odpravila v porodnišnico in še preden sem se zavedla, kaj se zares dogaja, sem že bila v porodni halji in pripravljena na akcijo.

Rodila sem v ljubljanski porodnišnici brez dule in porodnega načrta oziroma posebnih želja glede poroda, saj nisem želela tako "norega" dogodka, kot je porod, preveč predvidevati. Ob sebi sem imela Luko, ki me je podpiral z ravno pravšnjo mero spodbude in nežnosti. Ko me je na koncu pohvalil, so se mi usule solze zmagoslavja.

Uspela sem roditi vaginalno, toda z umetnimi popadki in epiduralno analgezijo. Čeprav sem imela kar zelo medikaliziran porod - morali so mi tudi luščiti posteljico -, sem bila s porodno izkušnjo čisto zadovoljna, pa tudi babice so se izkazale. Res je, nisem imela pravljičnega poroda, toda na srečo tudi bolečine niso trajale predolgo.

Vse skupaj se je začelo odvijati okrog pete ure zjutraj in prav zabavno se mi je zdelo, ko je na polici zvonil telefon, saj je šele takrat prikapljalo v javnost, da sem noseča. Jaz pa v porodni sobi! Lev je tako prijokal na svet ob 13.40, težak tri kilograme in ves luštkan.   

Sedaj si se gotovo že navadila, da si tudi MamaMaria, ne samo Ana Maria. Kakšni so občutki materinstva?

Mavrični. Pa s tem ne mislim kot nekaj vilinsko mavričnega in lepega, temveč na vse barve občutkov, če se lahko malce metaforično izrazim. Belo razumevanje vesolja in najgloblje čutenje materinske ljubezni namreč včasih nadomesti črni strah, da bo kaj narobe z dojenčkom ali da bo hudo zbolel.

V enem materinskem dnevu tako zares izkusiš vso barvno paleto - od zlatega jutra, ko se ti otroček sladko nasmehne, prek rožnatega lahkotnega veselja, ker je rad šel v vrtec, pa vmes rdeč alarm, ko ima napad trme in frustracije, ker preprosto ne zna povedati, kaj ga tare. Nato pride na vrsto vijolična spokojnost, ko v svoji sobi tisto eno minuto sam prelaga igrače, in modro veselje, ko se crkljamo pred spanjem. In seveda ves čas veliko rjave - s tem mislim na plenice in ostalo svinjarijo, ha ha ha.

Očitno ti to, da si komedijantka, pomaga tudi pri vseh možnih izzivih materinstva, ki seveda niso vedno samo lepi in srčkani.

Gotovo. Sem pa presenetila samo sebe, kako znam biti včasih resnobna in kako trmasto se spopadam z nečim, za kar sem si zastavila, da bom speljala. S tem mislim predvsem na dojenje, ki je bilo zame na začetku čista nočna mora. Prav zaradi tega so bili moji prvi trije meseci porodniške kar peklenski.

Toda, ker sem se zares dobro informirala in videla, da ni razloga, da nama z Levom ne bi uspelo, je uspelo! Tako danes še vedno dojim, čeprav je Lev star že eno leto in štiri mesece.

Na svojem blogu Mamamaria.si sem objavila tudi zelo koristen pogovor z Aleksandro Klopčič, ki je napisala knjigo o dojenju po prvem letu. Gre za zlata vreden priročnik, še posebej za tiste primere, ko okolica "pametno" ugotavlja, da je takšno dojenje po enem letu razvajanje otroka in neustrezno ravnanje posesivne matere.

Je bilo še kaj drugega, kar te je presenetilo glede materinstva in na kar nisi bila pripravljena?

Ja, na dolgotrajno izmučenost in neprespanost. Ko sem Leva po dolgem dnevu in eni uri pestovanja zvečer končno le uspavala, najprej sploh nisem vedela, česa naj se najprej lotim: obiska kopalnice, zlaganja perila, drsanja po ekranu telefona (ja, tudi to sem pogrešala) ali priprave večerje. In ko sem komajda uredila najnujneje, se je pa zopet zbudil.

Pri Levu se je spanje malce uravnalo šele pri desetih mesecih, ko je dobil tudi svoj prvi zobek. Tako da nama je z Lukom najin mladiček šele takrat privoščil nekoliko boljši nočni počitek.

Prav spomnim se občutkov v tistih prvih neprespanih desetih mesecih - počutila sem se prav nesvobodno in tudi užaljeno češ, da si pa jaz tega ne zaslužim. Moram pa hkrati priznati, da sem kljub vsem tem sicer krivičnim do Leva, toda zame resničnim občutkom v vseh situacijah vedno in neizpodbitno na prvo mesto postavila Leva. Pa čeprav je to pomenilo, da ne grem na stranišče, četudi me tišči, ali da ne spijem (nujno potrebne) kave. Verjetno me bodo sedaj nekatere mame, predvsem pa tiste z več otroki oštevale in mi očitale nespametnost. Toda sama takrat preprosto nisem znala drugače.

PREBERITE TUDI: Kako se globlje povezati z dojenčkom?

Kdaj pa sta z Levom najbolj povezana in kateri so tisti vajini najlepši skupni trenutki?

Imam to srečo, da si zjutraj (in pogosto tudi popoldan) lahko vzamem čas, da ga odpeljem v vrtec. Pa to ni navadna pot v vrtec.

Na najini poti v vrtec si namreč z Levom ogledava vsako živo mejo, čez ograjo opazujeva osnovnošolce, ki nabijajo žogo, pobirava palčke in kamenje, si umaževa roke na parkiranih kolesih, radovedno opazujeva helikopter, če se slučajno pripelje mimo (to je največji žur!) in pozdravljava mimoidoče.

Najina pot v vrtec, ki ni daljša od 250 metrov, tako včasih traja tudi več kot pol ure. Pa nič zato. Moj otrok je namreč že od rojstva veliko na zraku, tudi če je mraz. Pazite zdaj to materinsko razkritje leta: Ali veste, da so znanstveniki dokazali, da mraz ne more biti vzrok bolezni? Kvečjemu velja obratno - veliko gibanja na prostem utrjuje otrokov imunski sistem. Ha, še en razlog več, da starši pustimo nepomito posodo v koritu in se z otroki odpravimo ven!

Ali je veliko gibanja na prostem krivo tudi za tvojo izjemno telesno preobrazbo? Nam lahko zaupaš za kolikor kilogramov je MamaMaria lažja od Ane Marie in seveda hočemo tudi recept?!

MamaMaria ima 20 kilogramov manj, kot jih je s seboj (brez dojenčka) nosila Ana Maria.

Sam proces hujšanja je v bistvu trajal eno leto, kolikor je bila dolga porodniška. Največ izgube kilogramov bi iskreno pripisala dojenju. Mamice smo namreč zelo različne - če se enim kilogrami nehvaležno "zaklenejo", imamo druge to srečo, da nas dojenčki dobesedno izpijejo. Meni so tako ob dojenju kilogrami dobesedno kopneli, ne da bi karkoli spreminjala prehrano. Še huje - ne samo, da sem jedla vse tako kot prej, po novem sem poleg "slanarij" začela oboževati še sladkarije!

Moram pa vendarle priznati, da odkar dojim - še posebej pa prve pol leta - pazim, da ne uživam nezdravih maščob, preveč predelanih živil in čokolade, alkohola ter vsega, kar bi Leva utegnilo napenjati.

Ves čas porodniške sem po hrano zase hodila v Vrtec Ledina, ki mi je rešil preživetje. Nad okusom in kakovostjo njihovih menijev pa sem tako navdušena, da to tradicijo nadaljujem še danes.

Pa je MamaMaria drugačna od Ane Marie samo od zunaj ali tudi navznoter? 

Tiste Ane Marie, ki je svoj poklic prakticirala kot življenjski slog, ki je je bilo povsod malo, ki je uživala v neskončnih druženjih ... ni več. MamaMaria je dolge telefonske pogovore s prijateljicami zamenjala za pomenkovanje z enim bitjem, ki ga razume le nekaj besed, ampak ji ni niti malo žal. Z Levom se namreč "pogovarjava" že od njegovih prvih mesecev, ko je še kot čisto majhen dojenček le cvilil in čebljal.

Moram pa priznati, da tudi MamaMaria kdaj pogreša staro življenje Ane Marie. Predvsem v prvih mesecih porodniške so bili moji dnevi zelo enolični in prav nič zabavni.

Spomnim se, kako sem med vozičkanjem nekajmesečnega Leva srečala dva moška kolega in jima z zavidanjem, da sta moška (ki jim je, resnici na ljubo, prvo leto otrokove starosti veliko manj naporno in stresno kot pa mamicam), potožila, da mi je kdaj prav dolgčas. Pa je eden "pametno" pripomnil: "Hja, dojenčka imaš. Kaj si pa mislila, da boš z njim sudoku reševala?" In smo se vsi sladko nasmejali.

PREBERITE TUDI: 5 trikov za bolj sproščeno porodniško

Tvojega porodniškega dopusta pa je že konec in Lev je v vrtcu. Kakšni so torej načrti za prihodnost MameMarie, ki je še vedno tudi vsestransko talentirana in motivirana Ana Marie?

Zame je bil konec porodniške in povratek v službeni del življenja vse prej kot lahek. Skrbi namreč niso kar čez noč izpuhtele, kot se čez noč zaključi porodniški dopust. Le drugačne so. Lev namreč prej ni bil nič prehlajen ali bolan, sedaj, ko je v vrtcu, pa revček "pobira" vse možne bacile. Tako da je trenutno zame vsak dan nepredvidljiv, saj nikoli ne vem, ali bo Lev nenadoma dobil vročino in ostal doma.

Toda tukaj ni druge rešitve kot da z zdravo prehrano in dobro skrbjo za njegovo psihofizično zdravje poskrbimo za njegov močan imunski sistem, ki se bo v prihodnjem letu gotovo okrepil in nam bo vsem lažje.

Sem pa v tem času začutila zelo veliko željo in poriv, da pomagam drugim mamicam s svojim blogom Mamamaria.si, kamor trenutno uperjam vse svoje moči. Z zanimivimi gosti bi rada namreč odstrla teme, s katerimi se ukvarja sodobna mama, nosečka, ženska in partnerka. Pa tudi očke, babice in dedke ter ostale utegnejo vsebine pritegniti. Sama namreč ugotavljam, da je splet res super reč, toda žal je pogosto nasičen z neustreznimi nasveti in pametovanji ter tudi napačnimi informacijami.