BLOG: Odnos do lastnega telesa po porodu

Ali je možno, da zadovoljstvo z lastnim telesom sploh nima nobene veze s tem, kako si videti, ampak gre samo za to, ali si svoje telo, kakršno pač v nekem življenjskem obdobju je, zmožen sprejeti in ljubiti z vsemi "grdimi deli" vred?

 

Danes se bom lotila zame - in vem, da tudi za zelo veliko mam - zelo občutljive teme. Odnosa do lastnega telesa po porodu. 

K pisanju me je spodbudil tale članek, v katerem so ženske ponosno pokazale svoja "nepopolna" telesa po porodu.

Ganile so me predvsem njihove iskrene izpovedi, v katerih sem se zlahka našla, četudi sta moja dva poroda mojemu telesu pustila "le" dobrih pet kilogramov viška.

In večje bradavične kolobarje.

In zaradi zapletov po carskem rezu nadpovprečno dolgo brazgotino.

In skrite notranje brazgotine na trebušnih mišicah, ko so mi zaradi več kot deset ur trajajoče krvavitve po carskem rezu čistili trebušno votlino in pri tem poškodovali nekaj mišic.

V resnici je bil čudež, da sem sploh preživela.

Vem, po takšni porodni zgodbi bi morala biti svojemu telesu večno hvaležna, da je preneslo vse te težke preizkušnje ter po dobrih štirih letih ponovno nosilo, donosilo in celo brez carskega reza ter brez kakršnihkoli sintetičnih dodatkov rodilo še enega otroka.

Saj sem, zares. Toda, še vedno pridejo tisti trenutki, ko se v garderobi v trgovini zagledam v ogledalu in mi moj trebuh ter tisti kilogrami viška - pa čeprav imam to srečo, da ne vem, kaj so to strije - niti malo niso všeč.

Ko se počutim debelo.

Ko se počutim grdo.

Ko se sramujem svojega telesa.

In potem zagledam fotografije iz zgoraj omenjenega članka in me je še bolj sram. Sram lastne nečimrnosti in nehvaležnosti. Lastnega perfekcionizma, ki mi prevečkrat ne dovoli, da bi se v svojem telesu počutila zares lepo in popolno. Celo.

In takrat se spomnim, da sem takšne trenutke doživljala tudi pred porodom, ko mi tehtnica nikoli ni pokazala več kot 49 kilogramov. Pa kako sem lahko bila tako slepa in se obremenjevala s svojim telesom, si mislim, ko gledam stare fotografije in hrepenim po tistem telesu pred porodoma.

Kaj pa, če bom enako razmišljala tudi pri 60-ih, ko bom gledala svoje fotografije od danes? Ali je možno, da zadovoljstvo z lastnim telesom sploh nima nobene veze s tem, kako si videti, ampak gre samo za to, ali si svoje telo, kakršno pač v nekem življenjskem obdobju je, zmožen sprejeti in ljubiti z vsemi "grdimi deli" vred?

Nikoli ne bom pozabila debate, ki smo jo pred meseci imele ženske na Facebooku okrog neke Američanke, ki objavlja fotografije svojega telesa s celulitom, povešenim trebuhom in "mišelinkami".

Pa to ni ženska, ki bi bila debela oziroma bi imela po zdravstvenih kriterijih preveč kilogramov. Je samo ženska, ki ne hodi v fitnes ali na telovadbo zato, da bi preoblikovala svoje telo v takšno, kakršnega je imela pri dvajsetih.

Ki ne verjame, da je zato, ker je njeno telo mame drugačno kot pred materinstvom, telesno zanemarjena. Ki pravzaprav verjame, da je tudi s celulitom, neravnim trebuhom in visečo kožo lepa.

Čudovita.

Seksi.

Popolna.

In tako kot so komentarji Američanov segali od ene skrajnosti (Čestitke za pogum!) do druge (Ženska, daj se že spravi v fitnes!), so tudi ženske na Facebooku različno reagirale na njene fotografije.

Za nekatere so bile njene objave blagoslov in olajšanje oziroma dovoljenje, da imajo tudi one pravico, da se v svojem nepopolnem telesu počutijo odlično.

Druge so se zgražale in tovrstne objave jemale kot simptom sodobne potrošniške nezdrave družbe, ki poskuša normalizirati nezdrave življenjske navade. Češ, če človek živi zdravo, zagotovo ne bo videti tako. Ne bo imel preveč kilogramov in bo njegovo telo še vedno vitalno, saj se bo dovolj gibal. Bo imel kakšno gubo več, toda še vedno bo daleč v starost brez težav vzdrževal svojo zdravo telesno podobo.

Pa je to res tako lahko, kot je slišati?

Sama sem bila kot otrok in mladostnica suhica ter nikoli nisem imela težav s prekomerno telesno težo, pa se mi včasih zdi, da je izguba teh nekaj kilogramov viška misija Povsem nemogoče ali Nikoli ti ne bo uspelo.

Kaj šele, če se s tem, da bi dosegel svojo idealno telesno postavo, boriš že od majhnih nog! In potem pride še nosečnost in porod, ki večinoma te naloge ne olajšata.

Je res kakšna korist od tega, da ženska svoje telo nenehno zavrača in odkriva vsakodnevne trike, s katerimi ga bo lahko prikazala lepšega? Vsaj pred drugimi, če že sama ne more pobegniti od grde podobe v ogledalu. 

Iskreno sem radovedna, kako bi se ženske počutile v svojih telesih, če bi iz sveta čez noč izginila vsa ogledala, revije in videi ter vse podobe popolnih ženskih teles. Seveda bi opazile, da so druge ženske drugačne, toda ali bi še vedno tako zelo zavračale in se sramovale lastnih teles?

Teles, v katerih smo nosile svoje otroke. Teles, s katerimi smo čudežno rodile in hranile novo življenje. Teles, s katerimi plešemo, pojemo in se smejimo. Teles, s katerimi vsak trenutek čutimo, kako zelo smo polne življenja. Teles, s katerimi se dotikamo drugih bitij in sveta. Teles, s katerimi ljubimo in smo ljubljene.

Ali ni že čas, da tako predano in brezpogojno kot ljubimo svoje dojenčke začnemo ljubiti tudi svoja poporodna telesa? Šele, ko se namreč zares ljubimo, lahko tudi kaj spremenimo. Morda ugotovimo, da jemo, ko smo v resnici lačne ljubezni. In da se nerade gibljemo le zato, ker se v svojem telesu ne počutimo dovolj sprejete in ljubljene, ne pa zato, ker v gibanju ne bi zares uživale.

Katera ženska pa ne uživa, ko v varnem zavetju doma in ob glasbi, ob kateri se prebudi njena duša, zapleše sama s sabo?

Zato, drage mame, ne pozabimo plesati in vaditi ljubezni do svojega telesa prav vsak dan. Tudi tako, da se dotaknemo tistih "grdih delov" telesa in jim povemo, kako zelo jih imamo rade. Pa čeprav so bili včasih bolj privlačni. Še vedno so del našega svetišča, ki si zasluži vso možno ljubezen, ki jo premoremo.