Motnje hranjenja v nosečnosti

Približno pet odstotkov žensk nosečnost doživlja kot nočno moro, saj se morajo poleg nosečniških težav boriti še s prehranjevalnimi motnjami, zaradi katerih pogosto sovražijo svoje vse bolj okroglo telo.

 

Za večino žensk je nosečnost, ko se nosečniški trebušček veča in je otroček vse večji, čudovito obdobje življenja. 

Pa vendar ne smemo spregledati okrog pet odstotkov žensk (kot kažejo uradne statistike, tako da je resnična številka verjetno še večja), ki nosečniške spremembe doživljajo kot nočno moro, ki jih lahko potisne tudi v samomor.

Govorimo o ženskah, ki se med nosečnostjo borijo s prehranjevalnimi motnjami.

Izvor ni v nosečnosti

Sama nosečnost večinoma ni sprožilec nastanka katere od motenj hranjenja - anoreksije, bulimije ali prenajedanja. Po navadi gre za težavo, ki je bila prisotna že prej ali pa se je šele v nosečnosti, ko se žensko telo zelo dramatično spreminja, vidno izrazila.

Za nekatere ženske s prehranjevalnimi motnjami je dejstvo, da odnos nosečnice do hrane pomembno vpliva na razvoj in preživetje njenega otroka v maternici, rešilna bilka, ki jim v resnici pomaga zgraditi zdrav odnos do lastnega telesa in prehrane. 

Toda ne za vse. Nekatere nosečnice poleg običajnih nosečniških težav bremenijo še težave z motnjami hranjenja, ki so med nosečnicami pogosto povsem spregledane. 

PREBERITE TUDI:  Protibolečinska zdravila lahko vplivajo na dojenčkovo plodnost! 

"Nisem prenesla pogleda na svoje vse bolj debelo telo"

Barbara se je s prehranjevalnimi motnjami borila že v srednji šoli in nekako preživela prvi dve nosečnosti. Po obeh porodih se je sicer borila s poporodno depresijo, toda tretja nosečnost je bila najhujša.

Ker je imela ob zanositvi preveč kilogramov, jo je ginekologinja opozorila, da se med nosečnostjo ne sme preveč zrediti. Čeprav se je strogo držala diete z le 1.600 kalorijami na dan, rednimi dnevnimi sprehodi in telovadbo trikrat na teden, je njena teža vztrajno rasla.

To je bilo dovolj, da je Barbara ponovno zapadla v krog motenj hranjenja - po obrokih je šla na skrivaj bruhat in vse bolj zavračala hrano, s čimer je ogrožalo tako svoje kot otrokovo življenje.

"Dosegla sem točko, ko enostavno nisem mogla več biti jaz in živeti v svojem telesu, kakršno je bilo. Bila sem tako zelo obupana in osamljena. Počutila sem se krivo, egoistično in sama sebi ogabna - kot pošast," je zaupala mama, ki se je v najhujši krizi predozirala s tabletami proti bolečinam in alkoholom ter se z avtomobilom zapeljala v drevo. 

Barbara je na srečo preživela in ob ustrezni pomoči preživela nosečnost vse do poroda, ko je rodila zdravo deklico.  

PREBERITE TUDI:  Fotografije, ki slavijo telo nepopolne mame

"Izgubljala sem edino reč, zaradi katere sem se počutila vredno"

Tudi Rebeka se je že kot najstnica borila z različnimi motnjami hranjenja, ki so bile rezultat disfunkcionalnih družinskih odnosov, zaradi katerih se je počutila neumno, debelo in neljubljeno. Strog nadzor na telesno težo ji je dal tako zelo pogrešan občutek, da je vredna.

Ko je zanosila in se je začela soočati z dejstvom, da izgublja svojo vitko in natrenirano telo - edino reč, zaradi katere se je počutila vredno -, jo je zajel smrtni strah, zaradi katerega se je njena nosečnost vrtela le okrog telesne teže. Rebeka se je svoje težave zavedla šele, ko je rodila: 

"Bila sem prestrašena, razdražena in jezna na vse, ki so mi hoteli pomagati, saj v resnici nisem razumela, zakaj delajo takšno paniko. Bila sem prepričana, da sem videti povsem normalno.

Danes ne morem niti pogledati fotografij, ko sem rodila svojega otroka, saj me je groza, da sem si dopustila tako zboleti medtem, ko sem imela takšno pomembno nalogo. Le kako je moralo biti možu in prijateljem, ki jih je skrbelo zame."

PREBERITE TUDI:   Joga v nosečnosti preprečuje depresijo

Motnja hranjenja pogosto diagnosticirana kot anksioznost ali depresija

"Če si noseča in veš, da je optimalna prehrana ključna tako za zdravje otroka kot mamo ter se hkrati boriš z motnjami hranjenja, se znajdeš sredi grozljive bitke," je prepričana mama Patricija, ki opaža, da je ob skrbi za dojenčkov zdrav razvoj mama tudi pri zdravstvenem osebju pogosto spregledana:

"Če ima ženska premalo kilogramov, vemo da vsa hranila, hvala bogu, gredo direktno do otroka. Toda to še ne pomeni, da mama ni prizadeta. Toda, dokler se otrok pridno razvija, mamine motnje hranjenja večinoma ostanejo brez potrebne pozornosti in zdravljenja." 

Znaki prehranjevalnih motenj so še toliko bolj spregledani, če ima nosečnica preveč kilogramov, saj jih je težko prepoznati po telesni velikosti in obliki. Nosečnice tako pogosto namesto zdravljenja motenj hranjenja dobijo diagnozo nosečniške anksioznosti ali depresije, za katero jim zdravnik predpiše antidepresive. 

"Ker moj zdravnik ni naslovil moje prehranjevalne motnje, temveč mi je predpisal antidepresive, sem tudi sama družino in prijatelje prepričevala, da sem anksiozna, toda s prehranjevanjem pa nimam nobenih težav. Danes si želim, da bi mi takrat zdravnik odkrito povedal, da moj videz ni normalen in da s tem, kar počnem škodim tako svojemu otroku in sebi kot svojim odnosom," je dodala Rebeka.

PREBERITE TUDI:  BLOG - Odnos do lastnega telesa po porodu 

Kdaj je treba nujno poiskati pomoč?

"Najbolj nevarna reč, ki jo lahko stori nosečnica z motnjami hranjenja, je, da se trudi in je prepričana, da bo zmogla sama," je prepričana Patricija, ki vsem nosečnicam z motnjami hranjenja toplo priporoča, da si čim prej poiščejo strokovno pomoč. 

Če med nosečnostjo opazite te znake, jih ne skrivajte, temveč se čim prej obrnite na strokovnjaka za prehranjevalne motnje:

1) izrazito prenizka teža ali zaskrbljujoče hitra rast telesne teže,

2) nenehno razmišljanje o telesni teži, telesu in nosečniških telesnih spremembah,

3) izogibanje skupnim obrokom oziroma hranjenju pred drugimi s pogostim izgovorom, da ste že jedli oziroma da trenutno niste lačni,

4) nihanja razpoloženja, ki jih povzroča pomanjkanje hranil,

5) izogibanje hrani in pogovorom o hrani na splošno ter

6) bruhanje po obrokih ali/in napadi volčje lakote, ki se končajo s prenajedanjem.

"Bodi poštena sama do same sebe in pogumna. Vem, da je težko poiskati pomoč, toda niti približno ni tako boleče kot živeti s to boleznijo. Če se torej pretirano ukvarjaš s svojo težo in videzom nosečniškega telesa, se pogovori s kom o svoji težavi. Opravljaš najlepše delo na svetu - v tvojem telesu raste dojenček.

Toda povsem ok je, če si ne želiš biti noseča, če ti ni všeč, kaj nosečnost dela tvoje telesu, in se počutiš neprivlačno," nosečnice z motnjami hranjenja opogumlja Barbara, ki si želi, da bi vse lahko svojo težko nosečnost preživljale v razumevanju in sočutju, ne pa v samoti in groznih občutkih krivde.

Imena nosečnic v članku so zaradi varovanja zasebnosti spremenjena.