BLOG: Kako biti OK v časih, ki niso OK?

Čeprav se imam za precej stabilno in prisebno osebo, me tale vihar okrog koronavirusa močno premetava. Pa čeprav poskušam sprejeti, da je v takšni situaciji to povsem normalno. In da nisem sama v tem neurju.

 

Dejstvo je, da trenutno koronasituacijo doživljamo zelo različno. Zato nikakor ne morem posploševati, da je v življenju sedaj vsem enako. Ker niti slučajno ni. Vse je namreč odvisno od tega, na katerem »bregu« ste.

Lahko, da ste čez noč ostali brez dela.

Lahko, da delate več kot kadar koli v življenju.

Lahko, da vam je delo od doma postalo tako všeč, da si ne želite več nazaj na redno delovno mesto.

Lahko, da ste ugotovili, da je šolanje doma bolj zahtevno, kot ste si predstavljali.

Morda so se v tem času na preizkušnjo postavili vsi vaši odnosi doma.

Morda ste sami zase ugotovili, kje v resnici najbolj bežite od realnosti.

Morda ste svoje bližnje spoznali v povsem novi luči - dobri ali/in slabi.

Morda ste zaradi koronaukrepov odkrili polno lepot dežele, v kateri živimo.

Morda vam je v trenutni situaciji povsem v redu.

Morda pa vam ni v redu.

Zato težko rečem, da je odvisno od tega, kakšno srečo ste imeli.

Ne glede na to pač moramo sprejeti situacijo takšno, kot je. In prej kot jo bomo zmogli sprejeti, lažje bomo (z)vozili skozi valove življenja, ki jih ta nov čas prinaša. Seveda pa je vprašanje, kako sprejeti zahtevne situacije.

Sprejemanje življenja v vseh njegovih razsežnostih je po mojih izkušnjah izredno pomembna, a hkrati zahtevna lastnost človeka.

Zame osebno je zmeraj težko sprejeti življenje, ki je omejujoče in težje na tak način, da od mene zahteva prilagajanje, ki si ga nisem sama izbrala. Težko mi je sprejemati odločitve, za katere se nisem sama odločila. Zato mi je tudi težko sprejemati smrt bližnjih.

Če hočem v situaciji, ki me izziva, ostati psihično, čustveno in tudi fizično stabilna, moram biti izredno močna. In čeprav se imam za precej stabilno in prisebno osebo, me tale vihar okrog koronavirusa močno premetava. Pa čeprav poskušam sprejeti, da je v takšni situaciji to povsem normalno. In da nisem sama v tem neurju.

Pa vendar ... ne glede na to, da je gibanje moje življenje in da imam zdaj več časa zanj, se včasih zalotim, da se mi ne ljubi. Se gibati.

Ker namreč zaradi zunanjih ovir nimam takšnega življenja, kot si ga želim, in sem se prisiljena privajati na drugačne razmere, ki si jih nisem sama izbrala, je brezvoljnost hitro ob meni.

Toda na srečo mi precej pomaga zavedanje, da ima vsaka kriza svoje čustveno potovanje - od zanikanja, jeze in palete vseh mogočih razburkanih čustev do postopnega sprejemanja in kreiranja nove realnosti.

Zato lažje opazujem svojo brezvoljnost, saj vem, da ne bo večno z mano. Tudi krizno potovanje namreč zahteva svoj čas. In čeprav se mi zdi, da ta koronakriza traja že celo večnost, se del mene povsem realno zaveda, da bo tudi te krize moralo biti slej kot prej konec.

Kar me v resnici najbolj frustrira je to, da mi manjka časovna struktura in dejstvo, da prav v tem trenutku, ko pišem ta blog, nimam pojma, kdaj, kako in kje bo spet kaj dovoljeno.

Tako sem v tej časovni negotovosti ugotovila, da časovna struktura zame pomeni veliko varnost. In da je sprejemanje tega, da je trenutno nimam, zame povsem nov izziv.

Pravijo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Lahko, da bo boljše, lahko pa slabše. No, to pa ni več odvisno samo od tega, na katerem »bregu« smo se znašli, ampak predvsem od naše zavestne in odločene dejavnosti.

Zase vem, da moram ugotoviti, kje črpam moč, da se napolnim. In ne, zdaj mi samo narava in gozd nista več dovolj. Vse bolj se zavedam in vem, da nujno potrebujem socialni stik. Tisti pravi, ne samo virtualni.

Kako v tej situaciji z lahkoto razumem in na lastni koži čutim, da je virtualni svet enako kot če bi sladoled jedla skozi steklo. Kakorkoli obrnem, jaz potrebujem svoje delo v živo, ki ga obožujem. To me zares polni.

Ne polni me šolanje na daljavo, ki v resnici niti ni šolanje na daljavo, temveč šolanje na domu; če ujamete razliko. Šolanje na domu, ki ni bilo moja izbira. Če bi bila, bi otroka šolala doma.

Pa da se ne bom samo pritoževala. Saj vem, da bo tudi to minilo in da so vsi ti ukrepi potrebni, da se nam ne zgodi enako kot v Italiji. Sicer ne vem kdaj, toda vem pa, da bo. In to mi daje moč, da ne obupam. Kot veliko ljudi, ki so zaradi zaprtosti in resnično pretiranega strahu vse bolj nestrpni in tudi obupani.

In ne, tega ne povzroča virus, temveč posledice vseh ukrepov, ki močno vplivajo na naše psihično in socialno življenje.

Kdo in kdaj bo pa to pozdravil?

Tanja Želj je ambasadorka zdravega načina gibanja, razmišljanja in življenja. Je idejni in strokovni vodja pilates centra Tanergija®, vodi tudi spletni projekt Fit okoli 40. Jedro njenega življenja je njena družina – hčerka Ela in partner Mark.

Njene ideje ter več informacij o njenem delu in storitvah najdete na Tanergija.si in na Tanjazelj.si.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.